[ Pobierz całość w formacie PDF ]
er pred velikimi prazniki lete iz preenske cerkve proti
Kamencam preprijetne zvezdice. Neko posebno veselje
140
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
obhaja tistega, ki jih vidi. Te zvezdice so svetinje, ostanki
bojih ugodnikov, ki obiskujejo razne cerkve. Kdaj pa
kdaj se uje na vrhu abjeka silen strel, vselej okoli pol-
noi. Glasijo se nesreni lovci, ki so ustrelili v ivljenju
kakega loveka, dasiravno ne nala0 .
Vasi stoji kdo sredi duhteih ro pa zauti gnusen
smrad kakor po zaprtkih. Ta smrad pride in mine kakor
bi trenil. To je znamenje, da je umrl v abjeku kak Cigan
in da se seli mimo nosa na drug svet njegova po zaprt-
kih di0 ea du0 a!
V abjeku raste rdeih jagod vse polno, rne pa so,
kar jaz vem, samo na eni rebri nad Preno in 0 e tukaj na
dosti majhnem prostoru. Narodna domi0 ljija se je pola-
stila tudi teh borovnic. Damijan mi je povedal o njih sle-
deo pravljico:
Za Preno je stal nekdaj gradi. V tem gradiu sta
iveli dve sestri, gospodini Zalka in Malka. Te dve sestri
sta se tako ljubili, da nista mogli prebiti ena brez druge.
Nad gradiem je hodil po hribu mlad, lep lovec. Soseb-
no so se udili ljudje njegovim oem. Kadar se je vese-
lil in smejal, so bile vi0 njeve, e je pa aloval in se jokal,
so mu zatemnele in bile bolj rne ko ogel. Zalka in Mal-
ka sta se v loveve oi zaljubili in tudi njemu sta bili obe
enako v0 e. Zalka veli sestri: ,Vidi0 , da ga obe ne moreva
dobiti. Ker te imam tako rada, ti ga pustim, ljubi ga
sama. Malka odgovori: ,Jaz nimam tebe ni manj rada
141
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
nego ti mene. Jaz ga neem, imej ga ti! Tako sta si lov-
ca ponujali ena drugi, nazadnje pa sta uganili to tako, da
bo najpametneje, da se ga odreeta obe. Ako bi zanj
srekali ali pa vpra0 ali njega samega, katero hoe izbra-
ti, na vsak nain bi se alostila tista, ki ga ne bi dobila.
Tudi sta se bali, da se ne bi zaradi tega razdrla njuna
prijaznost in spremenila v sovra0 tvo. Povedali sta lovcu,
kako sta se pogovorili, in obenem sta se z njim poslovili.
Lovec je 0 el na reber, kjer je po dokonanem delu vsak
dan poival in od koder je gledal Zalko in Malko, ki sta
sedeli v gradiu na mostovu. Dolgo je stal na tej rebri
in milo jokal, da mu je hotelo srce poiti, potem pa se
napotil v daljni svet in ni ga bilo ve nazaj. Kamor pa so
padale njegove gorke solze, so narasle borovnice in ro-
dile prelepe jagode, ki so bile o lepem vremenu vi0 njeve,
ob deevnem pa so potemnele in bile bolj rne ko ogel.
Take krasne borovnice dozorevajo na tej rebri 0 e dan-
dana0 nji. Zalka in Malka sta lovca teko pogre0 ali, po-
menkovali sta se najraje o njem in sprehajat sta se ho-
dili tudi najraje na reber, s katere ju je lovec opazoval in
jima namigoval in se smehljal, ves vesel in sreen, da ju
sme gledati. Gospodini se zaudita jagodam, katerih
nista prej nikoli tukaj videli. Zalka utrga eno in pravi:
,Glej uda, ali ni res popolnoma taka, kakor so bile oi
najinega lovca od zgoraj vsa posuta s plavkastim pra-
hom, spodaj pa bolj rna kakor ogel. Malka zdihne in
142
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
veli: ,Res, oh le preres je podobna ta jagoda prisrnim
oem mojega lovca. Zalka jo udno pogleda in pravi:
,e govori0 tako, bi mogla rei tudi jaz: mojega lovca, pa
neem, ker je bil obeh enako. Malka odgovori precej
trdo: ,To pa e ne, mene je ljubil bolj ko tebe. Zalka se
nasmeja: ,O, ali si tako kratkega spomina. Mene je po-
zdravil vselej prvo. Malka se odree: ,Kadar sva z njim
govorili, je stal vsaki pot blie mene nego tebe. Meni se
je najprej priklonil, z mano se je pomenkoval najve in
najraje. Bil je moj, ne pa tvoj. Zalko te besede razsrdi-
jo, vsa vgana veli: ,e bi bila jaz vedela, da si ti taka, bi
ga ne bila nikoli pustila. Ljubil me je bolj nego svoje iv-
ljenje, to mi je sam povedal. Ti si me zavanila in mi
ukradla sreo.
Tako se je vnel prvi prepir med sestrama, ki sta ive-
li do zdaj tako sloni med sabo in zadovoljni. In ta pre-
pir se je ponovil potem vsak dan in je kipel, rastel in raz-
dejal nazadnje vso sestrsko ljubezen. Pod eno streho
nista mogli ve prebivati, 0 li sta narazen in se jeli prav-
dati za premoenje. Pravda je tekla ve let in se kona-
la s tem, da so si doktorji napolnili epe, Zalka in Mal-
ka pa vse zgubili, kar sta imeli. Morali sta iti berait in
sta poginili v najhuj0 i rev0 ini, preklinjaje svojo neum-
nost in borovnice. Jagode so se zarodile od solza, ki so
tekle iz alosti. Seme je bilo grenko in ni moglo prinesti
koristnega sadu sestrama, ko sta to alost zakrivili.
143
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
Povedal sem to prigodbo, dasiravno vem, da je v njej
veliko neumnosti in malo pameti.
O teh besedah se Damijanov brat Kozem na ves glas za-
smeja in pravi: e to ve0 , emu pa pripoveduje0 ? Tudi
jaz mislim, da je tako bedastih povesti malo na svetu.
Kaki prismodi sta ta Zalka in Malka! Borovnice primer-
jati k love0 kim oem, se mi zdi 0 e bolj abotno, kakor e
bi kdo dejal: Tvoj nos je tak kakor fiol ali ierka. Celo
kaje jagode ali oparnice bi se bolj podale nego te nesla-
ne borovnice, e ne za drugo, vsaj zato, ker so vendar
malo veje. akaj, meni je pri0 la na misel neka druga
pripovedka, ki govori tudi o prijateljstvu, ali o pravem
med junaki, ne pa med norimi babami, ki se skavsajo
zaradi norega lovca. Ti vem, da jo e pozna0 , gospod pa
je morda 0 e niso sli0 ali.
V tej hosti so pasli pred veliko leti trije fantje, ki niso
bili bratje, ali so se bolj ljubili, nego da so si lastni brat-
je. Bili so si tako podobni ne le v ivot in obraz, ampak
tudi po pameti in jeziku, da so 0 e domai ljudje prav
teko razloili enega od drugega. Ime jim je bilo Ga0 per,
Milhar in Boltear.
Ljudje so jih imenovali zabavljivo ,trije kralji , oni
sami pa so rekli drug drugemu ,prijatelj in ni drugega,
ne Milhar ne Ga0 per ne Boltear, hoteli so si biti v vseh
reeh enaki in tudi v imenu. Ogibaje se tovari0 ije, so
144
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
pasli zmerom zase, razveseljevali se zase, hodili zase, [ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl akte20.pev.pl
er pred velikimi prazniki lete iz preenske cerkve proti
Kamencam preprijetne zvezdice. Neko posebno veselje
140
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
obhaja tistega, ki jih vidi. Te zvezdice so svetinje, ostanki
bojih ugodnikov, ki obiskujejo razne cerkve. Kdaj pa
kdaj se uje na vrhu abjeka silen strel, vselej okoli pol-
noi. Glasijo se nesreni lovci, ki so ustrelili v ivljenju
kakega loveka, dasiravno ne nala0 .
Vasi stoji kdo sredi duhteih ro pa zauti gnusen
smrad kakor po zaprtkih. Ta smrad pride in mine kakor
bi trenil. To je znamenje, da je umrl v abjeku kak Cigan
in da se seli mimo nosa na drug svet njegova po zaprt-
kih di0 ea du0 a!
V abjeku raste rdeih jagod vse polno, rne pa so,
kar jaz vem, samo na eni rebri nad Preno in 0 e tukaj na
dosti majhnem prostoru. Narodna domi0 ljija se je pola-
stila tudi teh borovnic. Damijan mi je povedal o njih sle-
deo pravljico:
Za Preno je stal nekdaj gradi. V tem gradiu sta
iveli dve sestri, gospodini Zalka in Malka. Te dve sestri
sta se tako ljubili, da nista mogli prebiti ena brez druge.
Nad gradiem je hodil po hribu mlad, lep lovec. Soseb-
no so se udili ljudje njegovim oem. Kadar se je vese-
lil in smejal, so bile vi0 njeve, e je pa aloval in se jokal,
so mu zatemnele in bile bolj rne ko ogel. Zalka in Mal-
ka sta se v loveve oi zaljubili in tudi njemu sta bili obe
enako v0 e. Zalka veli sestri: ,Vidi0 , da ga obe ne moreva
dobiti. Ker te imam tako rada, ti ga pustim, ljubi ga
sama. Malka odgovori: ,Jaz nimam tebe ni manj rada
141
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
nego ti mene. Jaz ga neem, imej ga ti! Tako sta si lov-
ca ponujali ena drugi, nazadnje pa sta uganili to tako, da
bo najpametneje, da se ga odreeta obe. Ako bi zanj
srekali ali pa vpra0 ali njega samega, katero hoe izbra-
ti, na vsak nain bi se alostila tista, ki ga ne bi dobila.
Tudi sta se bali, da se ne bi zaradi tega razdrla njuna
prijaznost in spremenila v sovra0 tvo. Povedali sta lovcu,
kako sta se pogovorili, in obenem sta se z njim poslovili.
Lovec je 0 el na reber, kjer je po dokonanem delu vsak
dan poival in od koder je gledal Zalko in Malko, ki sta
sedeli v gradiu na mostovu. Dolgo je stal na tej rebri
in milo jokal, da mu je hotelo srce poiti, potem pa se
napotil v daljni svet in ni ga bilo ve nazaj. Kamor pa so
padale njegove gorke solze, so narasle borovnice in ro-
dile prelepe jagode, ki so bile o lepem vremenu vi0 njeve,
ob deevnem pa so potemnele in bile bolj rne ko ogel.
Take krasne borovnice dozorevajo na tej rebri 0 e dan-
dana0 nji. Zalka in Malka sta lovca teko pogre0 ali, po-
menkovali sta se najraje o njem in sprehajat sta se ho-
dili tudi najraje na reber, s katere ju je lovec opazoval in
jima namigoval in se smehljal, ves vesel in sreen, da ju
sme gledati. Gospodini se zaudita jagodam, katerih
nista prej nikoli tukaj videli. Zalka utrga eno in pravi:
,Glej uda, ali ni res popolnoma taka, kakor so bile oi
najinega lovca od zgoraj vsa posuta s plavkastim pra-
hom, spodaj pa bolj rna kakor ogel. Malka zdihne in
142
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
veli: ,Res, oh le preres je podobna ta jagoda prisrnim
oem mojega lovca. Zalka jo udno pogleda in pravi:
,e govori0 tako, bi mogla rei tudi jaz: mojega lovca, pa
neem, ker je bil obeh enako. Malka odgovori precej
trdo: ,To pa e ne, mene je ljubil bolj ko tebe. Zalka se
nasmeja: ,O, ali si tako kratkega spomina. Mene je po-
zdravil vselej prvo. Malka se odree: ,Kadar sva z njim
govorili, je stal vsaki pot blie mene nego tebe. Meni se
je najprej priklonil, z mano se je pomenkoval najve in
najraje. Bil je moj, ne pa tvoj. Zalko te besede razsrdi-
jo, vsa vgana veli: ,e bi bila jaz vedela, da si ti taka, bi
ga ne bila nikoli pustila. Ljubil me je bolj nego svoje iv-
ljenje, to mi je sam povedal. Ti si me zavanila in mi
ukradla sreo.
Tako se je vnel prvi prepir med sestrama, ki sta ive-
li do zdaj tako sloni med sabo in zadovoljni. In ta pre-
pir se je ponovil potem vsak dan in je kipel, rastel in raz-
dejal nazadnje vso sestrsko ljubezen. Pod eno streho
nista mogli ve prebivati, 0 li sta narazen in se jeli prav-
dati za premoenje. Pravda je tekla ve let in se kona-
la s tem, da so si doktorji napolnili epe, Zalka in Mal-
ka pa vse zgubili, kar sta imeli. Morali sta iti berait in
sta poginili v najhuj0 i rev0 ini, preklinjaje svojo neum-
nost in borovnice. Jagode so se zarodile od solza, ki so
tekle iz alosti. Seme je bilo grenko in ni moglo prinesti
koristnega sadu sestrama, ko sta to alost zakrivili.
143
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
Povedal sem to prigodbo, dasiravno vem, da je v njej
veliko neumnosti in malo pameti.
O teh besedah se Damijanov brat Kozem na ves glas za-
smeja in pravi: e to ve0 , emu pa pripoveduje0 ? Tudi
jaz mislim, da je tako bedastih povesti malo na svetu.
Kaki prismodi sta ta Zalka in Malka! Borovnice primer-
jati k love0 kim oem, se mi zdi 0 e bolj abotno, kakor e
bi kdo dejal: Tvoj nos je tak kakor fiol ali ierka. Celo
kaje jagode ali oparnice bi se bolj podale nego te nesla-
ne borovnice, e ne za drugo, vsaj zato, ker so vendar
malo veje. akaj, meni je pri0 la na misel neka druga
pripovedka, ki govori tudi o prijateljstvu, ali o pravem
med junaki, ne pa med norimi babami, ki se skavsajo
zaradi norega lovca. Ti vem, da jo e pozna0 , gospod pa
je morda 0 e niso sli0 ali.
V tej hosti so pasli pred veliko leti trije fantje, ki niso
bili bratje, ali so se bolj ljubili, nego da so si lastni brat-
je. Bili so si tako podobni ne le v ivot in obraz, ampak
tudi po pameti in jeziku, da so 0 e domai ljudje prav
teko razloili enega od drugega. Ime jim je bilo Ga0 per,
Milhar in Boltear.
Ljudje so jih imenovali zabavljivo ,trije kralji , oni
sami pa so rekli drug drugemu ,prijatelj in ni drugega,
ne Milhar ne Ga0 per ne Boltear, hoteli so si biti v vseh
reeh enaki in tudi v imenu. Ogibaje se tovari0 ije, so
144
PRI PASTIRJIH NA ABJEKU
BESeDA
pasli zmerom zase, razveseljevali se zase, hodili zase, [ Pobierz całość w formacie PDF ]