[ Pobierz całość w formacie PDF ]
lu sreãava!«
Ko je Ïupan skoãil z voza, je izpil na du0 ek polno ma-
jolko vina, nato pa je od strahu in pijanosti omahnil v
posteljo.
Ne 0 e teden kasneje je kolovratil Ïupan osojni0 ki pre-
ko doline in vinski je bil. Ne meje ni videl in ne strahot-
nega kamenja ob kolovozu; noge so bile vajene in so mu
same kazale pot. Komaj pa se je pribliÏal meji, ga je ne-
kdo potrkal po rami ter ga zelo prijazno pozdravil.
»Dolgo Ïe te nisem videl, o Ïupan, in hudó sem vesel,
da te sreãam! Saj si me navsezadnje vendarle spoznal za
osojni0 kega! Malo te spremim!«
Îupan je napol poãenil od groze in se je branil:
262
TROJE POVESTI
BESeDA
»Kaj bi spremljal, kaj bi spremljal! Sam najdem pot in
daleã ni veã!«
»Pa je prijetneje, ãe je ãlovek samodrug! Ena beseda
je za devet korakov! Ali 0 e zmerom niã ni z mojo pra-
vico? Seveda ni 0 e niã in ãakal bom paã 0 e leto in dan!
Ali ãasih je le prijazno, da se ãlovek malo izprehodi, ãe-
prav 0 ele po smrti! Postava mi ni dala poãitka v Ïivlje-
nju, zdaj pa mi ga je dodelila v obilni meri. Kdo bi se
prerekal z njo?«
Ko je pri0 el Ïupan osojni0 ki tisto noã domov, je bil po-
polnoma trezen in tako poten, kakor da se je bil oko-
pal.
Godile pa so se 0 e druge reãi, mnogo strahotneje. Po-
noãi so se prikazovali ob oknih beli obrazi, tako svetli,
kakor da jim je gorelo pod koÏo . . . Prisojni0 ki biriã se
je nekoã, ko se je pozno vraãal iz krãme, zmotil v tem-
ni veÏi in je namesto v svojo izbo stopil v obãinsko pi-
sarno. Tam pa je sedel za mizo ·imen in je bral postave
iz debelih bukev. Ko so se vrata odprla, se je ozrl in je
rekel: »Dober veãer!« biriã pa je pobegnil . . . Do
kamenja samega se nihãe ni upal; ogibali so se ga v dol-
gih kolobarjih, ali vendar se je glasilo od tam vsak veãer
bridko stokanje in vzdihovanje, ki so ga sli0 ali ljudje celó
v postelji, ãe je bilo okno odprto. Vzdihovalo pa je:
»Ali na desno, ali na levo? Ali na to stran, ali na ono?«
Nato se je umirilo, pa je spet zaãelo: »Poãakajmo na tem
263
TROJE POVESTI
BESeDA
kamenju!« Pomolãalo je, pa je zagodrnjalo: »Da pride
pravica, da pride pravica, da pride pravica! . . .«
Obãinski moÏje iz Prisojnice in iz Osojnice so sklica-
li veliko posvetovanje. Potrti so bili vsi in Ïalostni, zakaj
nadloga je bila velika in nihãe ni vedel, kaj da pomeni-
jo ta huda znamenja. Po dolgem preudarku so sklenili,
da postavita obedve obãini na svoje stro0 ke svetemu
·imnu kapelico na tistem strahotnem kamenju.
»Morda,« so rekli, »da ga potolaÏi ta ãast, izkazana
njegovemu patronu!«
Kakor so rekli, tako so storili. Le enkrat 0 e se je prika-
zal sirotni ·imen; na veãer tistega dne, ko je bila kape-
lica blagoslovljena. Potrkal je na okno prisojni0 kega Ïu-
pana, zaÏugal mu je s prstom in je rekel:
»Zahvali Boga, da se ne prerekam rad in da sem se
naveliãal tega potikanja! Ampak 0 e se bova sreãala ne-
koã in takrat se pripravi na mojo besedo!«
Tako se je zvr0 ila ta zgodba. Devet let kasneje pa je
pri0 lo od vrhovne oblastnije debelo pismo, v katerem je
bilo zapovedano, da naj redi sirotnega ·imna prisojni0 -
ka obãina in ne osojni0 ka. Ljudje niso dognali, kaj da bi
s pismom in kaj da pomeni, zakaj obadva Ïupana sta
bila Ïe v grobu.
264 [ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl akte20.pev.pl
lu sreãava!«
Ko je Ïupan skoãil z voza, je izpil na du0 ek polno ma-
jolko vina, nato pa je od strahu in pijanosti omahnil v
posteljo.
Ne 0 e teden kasneje je kolovratil Ïupan osojni0 ki pre-
ko doline in vinski je bil. Ne meje ni videl in ne strahot-
nega kamenja ob kolovozu; noge so bile vajene in so mu
same kazale pot. Komaj pa se je pribliÏal meji, ga je ne-
kdo potrkal po rami ter ga zelo prijazno pozdravil.
»Dolgo Ïe te nisem videl, o Ïupan, in hudó sem vesel,
da te sreãam! Saj si me navsezadnje vendarle spoznal za
osojni0 kega! Malo te spremim!«
Îupan je napol poãenil od groze in se je branil:
262
TROJE POVESTI
BESeDA
»Kaj bi spremljal, kaj bi spremljal! Sam najdem pot in
daleã ni veã!«
»Pa je prijetneje, ãe je ãlovek samodrug! Ena beseda
je za devet korakov! Ali 0 e zmerom niã ni z mojo pra-
vico? Seveda ni 0 e niã in ãakal bom paã 0 e leto in dan!
Ali ãasih je le prijazno, da se ãlovek malo izprehodi, ãe-
prav 0 ele po smrti! Postava mi ni dala poãitka v Ïivlje-
nju, zdaj pa mi ga je dodelila v obilni meri. Kdo bi se
prerekal z njo?«
Ko je pri0 el Ïupan osojni0 ki tisto noã domov, je bil po-
polnoma trezen in tako poten, kakor da se je bil oko-
pal.
Godile pa so se 0 e druge reãi, mnogo strahotneje. Po-
noãi so se prikazovali ob oknih beli obrazi, tako svetli,
kakor da jim je gorelo pod koÏo . . . Prisojni0 ki biriã se
je nekoã, ko se je pozno vraãal iz krãme, zmotil v tem-
ni veÏi in je namesto v svojo izbo stopil v obãinsko pi-
sarno. Tam pa je sedel za mizo ·imen in je bral postave
iz debelih bukev. Ko so se vrata odprla, se je ozrl in je
rekel: »Dober veãer!« biriã pa je pobegnil . . . Do
kamenja samega se nihãe ni upal; ogibali so se ga v dol-
gih kolobarjih, ali vendar se je glasilo od tam vsak veãer
bridko stokanje in vzdihovanje, ki so ga sli0 ali ljudje celó
v postelji, ãe je bilo okno odprto. Vzdihovalo pa je:
»Ali na desno, ali na levo? Ali na to stran, ali na ono?«
Nato se je umirilo, pa je spet zaãelo: »Poãakajmo na tem
263
TROJE POVESTI
BESeDA
kamenju!« Pomolãalo je, pa je zagodrnjalo: »Da pride
pravica, da pride pravica, da pride pravica! . . .«
Obãinski moÏje iz Prisojnice in iz Osojnice so sklica-
li veliko posvetovanje. Potrti so bili vsi in Ïalostni, zakaj
nadloga je bila velika in nihãe ni vedel, kaj da pomeni-
jo ta huda znamenja. Po dolgem preudarku so sklenili,
da postavita obedve obãini na svoje stro0 ke svetemu
·imnu kapelico na tistem strahotnem kamenju.
»Morda,« so rekli, »da ga potolaÏi ta ãast, izkazana
njegovemu patronu!«
Kakor so rekli, tako so storili. Le enkrat 0 e se je prika-
zal sirotni ·imen; na veãer tistega dne, ko je bila kape-
lica blagoslovljena. Potrkal je na okno prisojni0 kega Ïu-
pana, zaÏugal mu je s prstom in je rekel:
»Zahvali Boga, da se ne prerekam rad in da sem se
naveliãal tega potikanja! Ampak 0 e se bova sreãala ne-
koã in takrat se pripravi na mojo besedo!«
Tako se je zvr0 ila ta zgodba. Devet let kasneje pa je
pri0 lo od vrhovne oblastnije debelo pismo, v katerem je
bilo zapovedano, da naj redi sirotnega ·imna prisojni0 -
ka obãina in ne osojni0 ka. Ljudje niso dognali, kaj da bi
s pismom in kaj da pomeni, zakaj obadva Ïupana sta
bila Ïe v grobu.
264 [ Pobierz całość w formacie PDF ]